Fake for Real
Zgodovina ponarejanja in poneverjanja
(OKTOBAR 2020 - JANUAR 2022)
V vsakdanjem življenju je vabljivo vse, kar diši po senzaciji, veličastnem ali nadnaravnem, saj lahko tako uidemo običajnemu. Vendar je igra prevar zabavna le, če v njej zavestno sodelujemo. Kadar smo žrtev načrtne prevare, smo v mnogih pogledih poraženci, saj izgubimo denar, verodostojnost, integriteto ali celo življenje.
Še nikoli doslej se nismo srečevali s takim obsegom (dez)informacij, vendar to ni nov pojav. Iz zgodovine poznamo nešteto primerov, ko so ponaredke prikazovali kot originale. Lik trojanskega konja, ki je mitološki arhetip prevare, simbolično povezuje antično zgodovino z zelo sodobnimi težavami v svetu, kjer prevladuje internet.
Na podlagi preteklih izkušenj lahko pripravimo načrt za naprej: načrt, s pomočjo katerega se bomo sprehodili po svetu fantastičnega in potvorjenega, kadar koli bomo želeli, a z načrtom za izhod, ko se bomo pripravljeni vrniti v resničnost.
Virtualni sprehod I – Med originalom in ponaredkom
Razstava predstavlja ponaredke skozi zgodovino, opisuje posebne zgodovinske okoliščine, ki pojasnjujejo, kako so nastali, interese in motivacije, ki so jih narekovali, njihov vpliv in to, kako so jih nazadnje razkrili. Želimo pokazati, da imajo ponaredki že dolgo svoje mesto v zgodovini in da niso le plod današnjega časa. Razmišljamo tudi o tem, kako bi se lahko zavarovali pred poskusi prevar in zavajanja.
V tej epizodi se bomo vprašali, kako so ljudje v preteklosti poskušali krmariti skozi svet neovrgljivih konstruktov verskih prepričanj. Kako so se odločili, kaj je bila zanje resnica? Politika in religija se že stoletja medsebojno podpirata v želji po oblasti in legitimnosti. V vsaki dobi se ponareja, kar je takrat najbolj pomembno – zato so imeli razvpiti ponaredki in prevare v srednjeveški Evropi močan verski pečat.
Ljudje naravno težimo k temu, da bi raziskali svet okoli sebe, ga poskušali doumeti in bolje razumeti – pri tem uporabljamo tehnike, ki so nam na voljo. Zdaj se bomo posvetili ponaredkom in prevaram, povezanim z obzorji Evropejcev, ki so se postopoma širila: od geografskih odkritij do sodobne znanosti.
Zdaj smo v oddelku, ki je posvečen vznemirljivi dobi rojstva narodov. 18. in 19. stoletje sta bili v Evropi stoletji prevratov in prelomov. Cesarstva so razpadala in iz njihovih ruševin so vzniknili novi narodi. V tem oddelku razstave boste spoznali patriotske ponaredke, teorije zarote in ponarejene dokaze, ki so se uporabljali na sojenju Alfredu Dreyfusu.
Virtualni sprehod II – Med originalom in ponaredkom
Morda ste že slišali za misel: resnica je prva žrtev vojne. Čeprav ne vemo, od kod natančno izvira, moramo priznati, da vsebuje zrno modrosti. V tem oddelku razstave preučujemo vrste ponaredkov in prevar, ki so se uporabljale v času vojne, in dobro plat ponarejanja: etično ponarejanje, upravičene ponaredke.
Manipuliranje s spominom – niz virtualnih sprehodov v Hiši evropske zgodovine
V tej zadnji epizodi razmišljamo o sodobnejših vprašanjih – o svobodi, da napišeš in objaviš, kar hočeš: je to absolutna pravica ali pravica, ki bi morala imeti nekatere omejitve? Ali so nekatera besedila izključno škodljiva ali pa je svobodo izražanja vedno vredno zaščititi? Verjetno ste že slišali za sovražni govor in lažne novice v internetu in družbenih medijih, toda ta razprava ni prav nič novega …
Človekove pravice na razstavi Med originalom in ponaredkom – ogled s kustosom
Ob dnevu človekovih pravic 2020 si ogledujemo razstavo Med originalom in ponaredkom in ugotavljamo, kako so se v evropski zgodovini prepletali svoboda izražanja, lažne novice in dezinformacije.
V drugem videu ob dnevu človekovih pravic se nam pridružite na razstavi Med originalom in ponaredkom in si oglejte, kako sta afera Dreyfus ter antisemitizem omajala pravico do poštenega sojenja in povzročila mednarodni škandal.
OBLAST IN MOLITEV
Kdaj je oblast legitimna? Politika in religija se že od nekdaj medsebojno podpirata v zahtevi po oblasti in legitimnosti. Rimski cesar je postal bog; papež je imel posvetno oblast, z relikvijami svetnikov se je povečal ugled svetih krajev. Cesarjevi dosežki so bili brez madeža, papeževi papirji povsem urejeni, fizična navzočnost mogočnega svetnika – prelepo, da bi bilo resnično. Na srečo nam ni treba ponavljati pristranskih pričevanj iz preteklosti, kajti pogumni in radovedni so nam razkrili dejstva.
Marmorna glava cesarja Gete, kjer je obraz izpraskan z dletom po razglasitvi damnatio memoriae - Rimski imperij, ok. leta 200
V želji združiti vero in politično moč je vrhunec za rimskega cesarja predstavljalo pobožanstvenje – postati božanski in nesmrten. Nasprotno je bila najhujša kazen izbris iz zgodovine. Danes se za to uporablja izraz damnatio memoriae. Obsojene na to kazen so izbrisali iz zapisov, uničili njihove oporoke in podobe. Že omemba imena cesarja Gete, ki ga je dal umoriti njegov brat in socesar Karakala, se je kaznovala s smrtjo.
Brevir s podobo sv. Marciala pri pomnožitvi kruha - Burgundija, po l. 1481
Kronist Ademar iz Chabannesa je trdil, da je bil eden od apostolov tudi sv. Marcial, škof iz 3. stoletja, ki je pokopan v Limogesu. Ademar je mnoge prepričal o tem, s čimer je zrasel ugled opatije sv. Marciala, vendar je njegovi zgodbi ugovarjal potujoči menih Benedikt iz Chiuse, saj da za to ni nobene podlage v zgodnjekrščanski tradiciji.
KAKO RAZUMETI SVET
Z izumom tiska je svet stopil v novo dobo, informacije pa so bile nenadoma na voljo v dotlej nepredstavljivem obsegu. Vendar več informacij ne pomeni nujno, da so tudi bolj točne. Iskalci slave in sreče so bili pripravljeni širiti lažne informacije ljudem, ki so hlepeli po najnovejših odkritjih. Namerne ponaredke najdemo celo v zgodovini znanstvenih odkritij. Možnost, da se kaj izkaže za napačno, ne pomeni napake v znanstveni metodi, ampak njeno značilnost, po čemer se znanost naravno razlikuje od drugih sistemov, ki razlagajo svet.
Figurica ningjo, „človeška ribica“ - Japonska, 1800–1823
Kartografi in pisatelji so svoja dela pogosto krasili s podobami morskih pošasti in fantastičnih bitij, ki naj bi napadala mornarje. Celo Kolumb naj bi videl tri morske deklice, ki pa naj ne bi bile tako lepe, kot jih opisujejo. V 19. stoletju so japonske „morske deklice“ še vedno prikazovali v sobah in muzejih čudes v Evropi in Ameriki. V japonski kulturi naj bi ningjo imela mitične lastnosti. Papirmaše in bombaž na lesenem okvirju, (goveje) črevo, človeški lasje, deli čeljusti morskih psov in ribja koža.
Kladivo čarovnic – priročnik za lov na čarovnice - Frankfurt, 1588
Z izumom tiska okrog leta 1440 je prišlo do poplave informacij in dezinformacij. Pomanjkanje nadzora nad vsebino je povzročalo nelagodje, povsem enako kot današnji pomisleki o lažnih novicah, izkrivljeni realnosti in sovražnem govoru. Revolucija tiska je imela mnogo žrtev. Priljubljena besedila o čarovništvu so spodbudila preganjanje, zaradi česar je v več kot dveh stoletjih umrlo na tisoče domnevnih čarovnic. Evropejci so postajali vse bolj pismeni in v roke so jim prihajale knjige, pamfleti in časopisi, zaradi česar so vse bolj zahtevali državljanske svoboščine in spremembo zgodovine.
Anonimno sporočilo, ki apotekarja Davida Welmana obtožuje, da je čarovnik in volkodlak - Lemgo, 1642
Taka sporočila so se v nemškem mestu Lemgo razširila po lokalnem sporu. Po dveh sojenjih so Welmana usmrtili.
Človekom iz Pildtowna
Namen znanosti je na podlagi empiričnih raziskav predstaviti dejstva, vendar pa znanstveniki v svojem delu neizogibno puščajo sledi pristranskosti. Drugi raziskave namenoma izkrivljajo zaradi osebnih koristi. Eden takih je bil Charles Dawson. Kar 40 let je trajalo, da se je razkrila prevara s „človekom iz Pildtowna“ iz leta 1912, saj je naletel na plodna tla med paleontologi, ki so želeli potrditi lastne teorije. Razkritje njegove prevare dokazuje moč znanstvene metode. Za razliko od religije ali ideologije je mogoče znanstveno spoznanje ovreči ali potrditi.
POVEZOVATI IN DELITI
Ponaredki so bili v 18. in 19. stoletju mogočno orodje za ustvarjanje etnične in nacionalne identitete. Nacionalna gibanja po vsej Evropi so se krepila z „domoljubnimi“ ponaredki, združenimi s pristnimi zgodovinskimi odkritji. Nastanek sodobnih narodov je zahteval skupno zgodovino, a tudi skupne sovražnike. Za obsodbo grešnih kozlov družbe so uporabljali ponarejene dokumente, teorije o zaroti in sodne zmote, vse z uničujočimi in dolgotrajnimi posledicami.
Bakrena gravura Osianovega labodjega speva, Johan Frederik Clemens - København, 1787
Zgodovina, književnost in umetnost so postale pomembno politično orodje pri gradnji nacionalne identitete v Evropi 18. in 19. stoletja. Številni ponaredki so nastali iz nuje, da bi „zapolnili vrzeli“. Z vsakim „odkritjem“ je narodova zgodovina segala dlje v preteklost in razglašala njegovo kulturno večvrednost. Te zgodbe so pripovedovali nacionalni „Homerji“ in trdili, da je prav ta narod zibelka indoevropske civilizacije. Čeprav so se zgodbe kasneje izkazale za lažne, so še vedno imele precejšen vpliv.
Czech translation of the Protocols of the Elders of Zion - 1925
A conspiracy theory maintains that some covert, highly influential group of people is the cause of dramatic and seemingly inexplicable events. The Protocols of the Elders of Zion, published in Tsarist Russia in 1903, claimed to uncover Jewish plans for world domination. This forgery in the form of a conspiracy theory became the most influential antisemitic text of the past hundred years. Although it was soon debunked, the ideas spread, with devastating consequences.
Plakat o Dreyfusovi aferi v „Zgodovini izdajalca“ - Francija, 1899
Leta 1894 so našli dokument, ki je ponujal prodajo francoskih vojaških skrivnosti Nemčiji. Zločin ni smel ostati nekaznovan. Hitro so bili zbrani dokazi proti Alfredu Dreyfusu, edinemu judovskemu častniku v generalštabu francoske vojske. Na podlagi ponarejenih dokumentov, tajnega dosjeja in za lase privlečenih strokovnih mnenj je bil Dreyfus spoznan za krivega izdaje in obsojen na odvzem čina in trajno izgnanstvo. Dreyfusova afera je razdelila Francijo, razplamtela antisemitizem in razkrila, kako zlahka je mogoče izkoristiti pristranskost sodnega sistema.
VOJNA
Misel neznanega avtorja opisuje resnico kot prvo žrtev vojne. Vojna je zagotovo čas, ko se vojskujoče strani zatečejo k ponaredkom in prevaram. V drugi svetovni vojni je vsa Evropa postala bojišče, zato je odločitev, komu sploh zaupati, imela daljnosežne posledice. Ugotavljanje dejstev o zločinih, ki so jih prikrivali totalitarni režimi, je postalo naloga še za cela desetletja potem.
Orodje, ki ga je za ponarejanje osebnih dokumentov uporabljalo odporniško gibanje v centru za izdajo osebnih izkaznic v Amsterdamu - Okupirana Nizozemska, 1941-44
Nalivnik, štampiljka, pisalni stroj, aceton. V rokah pogumnih posameznikov so ti predmeti med drugo svetovno vojno rešili tisoče življenj. Po vsej Evropi je nacistični režim med okupacijo s pomočjo dlakocepske uprave identificiral, izgnal in usmrtil milijone Judov in vseh drugih nezaželenih ljudi. Z novo identiteto pa se je bilo moč izogniti koncentracijskemu taborišču. Ponarejeni dokumenti so omogočali drzne sabotaže in vohunjenje. S pravimi papirji je bilo mogoče prestopiti mejo, z lažnimi živilskimi izkaznicami pa ubežati lakoti.
Padalska lutka, uporabljena med osvoboditvijo Nizozemske - leta 1945
Lažne padalce (padalske lutke) so prvič uspešno uporabile nemške sile pri zasedbi Belgije in Nizozemske leta 1940, da so pritegnile pozornost drugam in ne k mestom, kjer so pristajali pravi vojaki. Padalske lutke so imele mehanizem za samouničenje, zato jih je ostalo le malo.
PONAREDKI IN DOBIČEK
Eden glavnih razlogov za ponarejanje je bila skozi vso zgodovino želja po dobičku. Umetniška dela, luksuzni izdelki, vsakdanje potrošniško blago in denar se ponarejajo iz finančnih koristi. Osrednji sestavni del sodobne globalizirane potrošniške družbe pa je postalo ponarejanje statusno najbolj zaželenih stvari, pa naj bo to slika starega nizozemskega mojstra ali torbica Louisa Vuittona. Hkrati ponaredki razkrivajo nenasitno željo po „več, ceneje in novejše“, kar je pokazal tudi eksperiment in dokumentarec Češke sanje.
Han van Meegeren, Kristus in prešuštnica - Nizozemska, ok. 1942
Hermann Göring je za to delo plačal 1.650.000 guldnov v prepričanju, da kupuje sliko Johannesa Vermeerja. Han van Meegeren je svoja dela prodajal kot dela starih nizozemskih mojstrov in zaslužil milijone. Preslepil je tako umetniške strokovnjake kot nacistične zbiratelje. Ko so mu po vojni grozile obtožbe zaradi kolaboracije, je priznal manjši zločin ponarejanja. Iz izdajalca se je nenadoma prelevil v narodnega junaka kot mož, ki je preslepil samega Göringa. Morda pa je bilo ustvarjanje všečne javne podobe njegova zadnja velika prevara... Olje na platnu.
Tradicionalni copat z lažnim Burberryjevim karom
Ponarejevalci vsepovprek izkoriščajo potrošniško hinavščino, ko hlepimo po več, cenejšem in novejšem, za tem pa se skriva želja po statusu, edinstvenosti in pristnosti. Čeprav razkrijejo več in več ponaredkov, ponarejanje vse bolj cveti. Trend „ironičnega nakupovanja“, ki je nekakšen upor proti kapitalizmu, celo daje prednost ponaredkom pred originali. Stvari so še nekoliko drugačne pri tako imenovanih ponaredkih iz vesti: umetnem krznu, sintetičnih diamantih in veganskem usnju.
Neponaredljiv bankovec, Roger Pfund - Ženeva, 2012
„Drugi najstarejši poklic na svetu“, ponarejanje denarja, je star toliko kot denar. V antičnem času je to pomenilo redčenje deleža plemenitih kovin v kovancu z navadnimi kovinami in nato prekrivanje s tanko plastjo zlata ali srebra. Ko pa se je izboljševala tehnologija kovanja in tiskanja, so ji morali slediti tudi ponarejevalci in izpopolniti svoje veščine. Odkar uporabljamo bankovce, je tako oblikovalcem kot ponarejevalcem potrebno vse zahtevnejše umetniško in tehnično znanje, ko skušajo drug drugega preseči in prelisičiti.
Dolga zgodovina ponarejenega denarja je tesno povezana z zgodovino mojstrskega oblikovanja in vrhunske znanosti. Ta bankovec je za zdaj najboljši poskus neponaredljivega denarja. Najnaprednejše varnostne elemente, ki so trenutno na voljo – varnostno črnilo, difrakcijski trak, sitotisk SPARK, prozorni polimerni substrat – združuje z dovršeno grafiko Rogerja Pfunda.
KAJ PRIDE ZA RESNICO?
Izraz „postfaktična družba“ opisuje kulturo, kjer javno mnenje namesto dejstev oblikujejo čustva in osebno prepričanje. Njen najvidnejši simptom so pogosto lažne novice.
Vendar lažne novice niso značilne samo za sodobni čas ali kako določeno obdobje. Posebnost našega sveta je, da sodobna komunikacijska sredstva, zlasti internet, omogočajo njihovo hitro širjenje po svetu. Zaradi obilja informacij iz brezštevilnih virov je pogosto težko ugotoviti, kaj je res in kateri vir je zanesljiv.
Na srečo obstajajo načini za reševanje tega izziva: Pri ločevanju dejstev od izmišljotin in krmarjenju skozi zapleteno stvarnost so nam lahko v pomoč kritično razmišljanje, ko se vprašamo po prvih vtisih, poznavanje lastnih predsodkov in presojanje verodostojnosti vira.
Covid-19: informacijska epidemija
Svetovna zdravstvena organizacija je zapisala, da pandemijo novega koronavirusa in odzivanje nanjo spremlja velika „informacijska epidemija“: poplava informacij, med katerimi so nekatere resnične in druge ne. Zato ljudje le stežka najdejo zaupanja vredne vire in zanesljiva navodila, ko jih potrebujejo.
Kaj pa je informacijska epidemija in kako je povezana s pandemijo covida-19? V tem pogovoru Alexandre Alaphilippe iz organizacije EU DisinfoLab govori o informacijski asimetriji, dezinformacijah in teorijah zarote pri epidemiji koronavirusa. Alaphilippe opisuje njihov učinek na družbo in medije ter kako lahko ljudje sami zajezijo širjenje informacijske epidemije.
„V svojem mehurčku“
Družbeni mediji so imeniten način za povezovanje ljudi, vendar ustvarjajo tudi tako imenovane filtrirne mehurčke. Izbirajo informacije in nam prikazujejo stvari, ki smo jih v preteklosti že potrdili ali všečkali. Filtri ustvarjajo vtis, da vidimo celovito sliko, v resnici pa ostajamo v omejenem medijskem okolju, ki si ga večinoma delimo z enako mislečimi. Ker mehurčki ne omogočajo dovolj prostora za različna mnenja in druge vire, nudijo plodna tla za širjenje in razcvet neresnic.
„Lažni vsiljivci“
Poiščite dezinformacije. V interaktivnem delu razstave lahko z nadzorno ploščo „streljate“ objave v družbenih medijih in novicah z zavajajočimi informacijami, preden dosežejo spodnji rob zaslona. Prehajanje dovolite le zanesljivim novicam, ki jih lahko tudi označite z zelenimi pikami. Pozorno si oglejte fotografije, naslove in podnapise, da boste lahko ločili dejstva od izmišljotin.
Ilustracija za revijo Puck, Frederick Burr Opper
Novinarji hitijo z različnimi zgodbami, nekatere med njimi pa so tudi „lažne novice“. Ta izraz se je prvič pojavil v ameriškem tisku konec 19. stoletja.