Back to top

Dokumentiranje solidarnosti v Hiši evropske zgodovine

Pandemija ni prinesla samo izrednih zdravstvenih razmer, pač pa tudi obsežne socialne, gospodarske in kulturne posledice. In svet se še vedno spreminja ... Če želimo razumeti, kako se spreminja, se moramo pozorno ozreti naokrog, pa četudi pokukamo samo skozi domače okno.

Ko se zazremo skozi okna našega muzeja, opazimo, da so Evropejci sicer v stiski, a si vseeno pomagajo in se podpirajo. Da so ločeni drug od drugega, a znajo kljub omejevanju socialnih stikov in zaprtim mejam ohranjati vezi. Vidimo lahko, kako si Evropejci izkazujejo solidarnost, izražajo upanje in se postavljajo po robu kriznim razmeram. Ob tem se lahko spomnimo na druge nelahke zgodbe, ki jih pripovedujejo naše razstave. Tudi tedaj so blestele iste vrline.

Dokumentiranje solidarnosti po vsej Evropi

Hiša evropske zgodovine je začela projekt, s katerim želi dokumentirati odzive Evropejcev, ki izražajo solidarnost, upanje, krepitev skupnosti in ustvarjalno zoperstavljanje širjenju bolezni ter dramatične zgodbe, potrebe in krizne razmere, ki jih je prinesla pandemija. Zbrali bomo pričevanja, predmete, podobe in zvoke, ki nam bodo pomagali pripovedovati to zgodbo, ko se bo končala.

Vsakodnevno življenje med pandemijo v domači skupnosti popisuje že več muzejev in arhivskih pobud in upamo, da bodo zgledu sledili še drugi. V Hiši evropske zgodovine nas zanima vsa evropska skupnost in pripovedujemo evropske zgodbe. Vlivajo nam moč in nas od časa do časa tudi presunejo. V teh nenavadnih in negotovih časih se namreč pred našimi očmi rojeva nova evropska zgodba, in naša naloga je, da jo dokumentiramo.

Pozitivna sporočila

Italijane opogumljajo mavrični plakati s sporočilom „Andrà tutto bene“, ki zdaj krasijo okna in balkone po vsej Evropi. Napisi so v različnih jezikih, a vsi nosijo isto sporočilo upanja. Smarandino sporočilo na gornji sliki je eden od neštetih pozitivnih primerov, kako Evropejci v najtežjih časih pokažejo svoje prave barve.

Države so zaprle meje in se obrnile navznoter, ljudje pa so se znašli vsak na svoji strani davno pozabljene meje. Mi zbiramo sporočila prijateljstva in hrepenenja, ki so vzniknila ob teh novih starih mejah: Stýská se mi po tobě Čechu/I ja za tobą Polaku (Pogrešam te, Čeh/Jaz pa tebe, Poljak).

Kjer je primanjkovalo medicinskih pripomočkov, od zaščitne opreme do nujno potrebnih ventilatorjev, so na pomoč priskočili ljudje s 3D-tiskalniki in pomagali izdelati hitrejše in cenejše različice naprav, ki že rešujejo življenja.

Kako ostati skupaj, če moramo paziti na zapovedano razdaljo, je velik izziv. A tako v Evropi kot po vsem svetu opažamo nove in nove načine navezovanja stikov in povezovanja s soljudmi: od telefoniranja osamljenim starejšim ljudem do okenskih skrivalnic s plišastimi medvedki za sosedove otroke.

Sosedje so se samoorganizirali tudi za pomoč tistim, ki so zaradi karantene izgubili službo. Italijani temu rečejo „la spesa sospesa“ – kdor lahko, naj da, kdor ne more, naj vzame.

Evropejci vsak večer ob osmih z oken ploskajo junakom, ki se v prvih vrstah borijo proti virusu – zdravstvenemu osebju. Ta evropski zvok bo postal del naše dediščine.

Moder starec je pred kratkim takole komentiral ogromen prazen trg: „Vsi smo v istem čolnu, vsi smo nemočni in izgubljeni, a tudi vsi pomembni in potrebni.“ Prepričani smo, da moramo muzeji ravno zdaj napraviti tisto, kar najbolje znamo: dokumentirati in prikazovati naše zgodbe. Sporočajo nam namreč, kako težke čase smo že premagali in da je to vedno lažje s solidarnostjo in človečnostjo.

Kako naprej?

Če ste pripravljeni z nami podeliti zgodbe, predmete, podobe in zvoke, ki vas obkrožajo, pišite naši ekipi.

Preberite več o akciji #Naj covid postane preteklost

Avtorstvo fotografije: Ana-Maria Rampelt