Back to top

Temeljne pravice med karanteno

V Evropski konvenciji o človekovih pravicah so med temeljnimi pravicami zapisane svoboda izražanja, svoboda zbiranja in združevanja ter svoboda gibanja. Eden od stranskih učinkov kriznih ukrepov, s katerimi so evropske države želele zajeziti širjenje koronavirusa, je bila tudi okrnitev teh temeljnih pravic. Kritiki celo trdijo, da so nekatere države izredne razmere izkoristile za uvedbo dvomljive zakonodaje, ki nima nikakršne zveze z bojem proti covidu-19. Evropejci pa so dokazali, da so te pravice pripravljeni braniti, kadar demokratična družba zaradi izjemnih okoliščin postane bolj ranljiva. 

V prvih tednih vseevropske karantene je grško-avstrijska umetnica Anna Vasof oblikovala keramično masko v obliki roke, ki sporoča, kako nas pandemija dejansko in tudi metaforično duši. O svojem delu je zapisala: „Eden od najpogostejših simptomov covida-19 je oteženo dihanje, a bolezen je začela dušiti tudi mnoge druge vidike življenja. 

Številne evropske države so med koronavirusno krizo zamrznile mnoge človekove pravice, ki so sicer zagotovljene z ustavo, kar je za več tisoč državljanov v socialnem smislu pomenilo, da se jim ne dovoli prosto zadihati. Mnogi so cele mesece ostajali v utesnjenih stanovanjih, v katerih je vladalo eksplozivno vzdušje, kar so še najbolj občutile ženske. Če so želele preživeti fizično in zlasti psihološko zlorabo nasilnih družinskih članov, so morale vse molče pretrpeti. Na javnih mestih so maske postale simbol omejevanja socialnih stikov, ta brezizhodni položaj pa je odražal tudi strah pred bližino med ljudmi.“

Črni dežniki

Kljub karanteni ni bilo nič manj razlogov za protestiranje kot sicer. Nekateri protesti so bili preloženi, druge pa so sprožili ravno krizni ukrepi. A kako naj ljudje izrazijo nezadovoljstvo, če je množično zbiranje prepovedano in so javni prostori zaprti? Pravica do protestiranja se namreč opira na svobodo zbiranja in izražanja, tako da gre tudi tu za temeljno pravico. 

Na Poljskem naj bi aprila 2020 glasovali o zakonu, ki bi prepovedal splav in spolno vzgojo, črni dežniki, ki so postali simbol varovanja pravic žensk na Poljskem, pa niso mogli na ulice. Zato se je Magda Górecka s soprotestnicami postavila v vrsto veleblagovnice v Szczecinu. To je bil namreč edini javni prostor, kjer je smelo biti več ljudi naenkrat. Druge so svoje črne dežnike razprle na balkonih in plakate pritrdile na okna. Glasovanje o zakonu proti splavu so na koncu preložili.

Ni naključje, da so se pri protestu odločili za dežnik, kajti ta na Poljskem že dolgo simbolizira boj za pravice žensk. Poljske sufražetke so namreč leta 1918 odvrgle svoje dežnike na pločnik pred hišo tedanjega predsednika države Józefa Piłsudskega in zahtevale volilno pravico.

Povest o dveh mestih: meje pandemije

Omejitev gibanja med karanteno je bila hud udarec za svobodo gibanja. Dvignile so se že davno pozabljene meje in mnogi Evropejci so bili nenadoma ločeni od svojcev. Prebivalci obmejnih mest so se omejevanju te pravice zoperstavili ustvarjalno, z umetniškimi deli in tihim protestom. 

Gruia Bădescu, raziskovalec na Univerzi v Konstanci, je takole opisal novo stvarnost mesta, ki ga je ponovno presekala meja:

„Sredi marca 2020 se je na javni zelenici ob jezeru med nemško Konstanco in švicarskim Kreuzlingenom nenadoma znašla kovinska ograja. Nemška zvezna policija jo je postavila, ko je Nemčija uradno zaprla svoje meje, in s tem neprijetno presenetila prebivalce tega povezanega mestnega območja. Pari, družine in prijatelji so se tako čez noč znašli vsak na svoji strani ograje in se začeli nato ob njej srečevati. Pogost pojav so postali zaljubljenci, ki se skozi žičnato mrežo držijo za roke,“ je povedal Bădescu. 

„V začetku aprila je mestni svet Kreuzlingena postavil še drugo ograjo, da se ljudje ne bi dotikali. Razdalja med njima je bila ravno tolikšna, da je ustrezala pravilom omejevanja stikov.“

Kmalu so vzniknili tihi protesti proti zaprti meji. K sodelovanju so bili vabljeni vsi, ki jih je meja osebno prizadela ali ki bi želeli sodelovati iz solidarnosti: prinesejo naj fotografijo, pismo, ključavnico ali karkoli drugega ustvarjalnega. Vabilo je se glasilo: „Prinesite samo pozitivne predmete, ne provokacij in smeti.“

Družine so si na obeh straneh ograje prirejale piknike in na ograji so se znašli plakati. Na enem je pisalo: „Ne razbite družine ne nacionalizem ne rešijo pandemije. Stran z ograjo!“ Drugi je sporočal: „Mladoporočenca žalujeta za svojim zakonom, ki je po komaj 25 dneh postal žrtev te ograje.“ 

Petnajstega maja so ograji končno odstranili. 

Vsi ti primeri kažejo, kako ustvarjalno so se Evropejci med karanteno uprli omejevanju temeljnih pravic in vedno znova našli način, da se je njihov glas slišal.

O drugih odzivih Evropejcev na vrnitev mej si lahko preberete tukaj.

 

Image credit: Hand mask by Anna Vasof, 2020

GALLERY