Zgodba o plakatu: „Dan mladosti“

Ob dnevu parka Leopold 10. septembra 2022 je Hiša evropske zgodovine organizirala vodene oglede začasne razstave Ko zidovi spregovorijo. Oglede so pripravili umetniki iz Ukrajine, Romunije in Slovenije, ki so sodelovali pri ustvarjanju umetniških del. Preberite zgodbo o plakatu, ki jo pripoveduje

Eda Čufer

Kakšno zgodbo skriva ta precej grd plakat, ki ga je leta 1987 zasnovala skupina oblikovalcev, imenovana Novi kolektivizem?

Ta plakat v resnici nikoli ni visel na ulicah nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Zasnovan je bil za promocijo in obeležitev vsakoletnega državnega praznika, imenovanega dan mladosti, ki je bil posvečen praznovanju rojstnega dne jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita. Predlog plakata so odobrile zvezne komisije, ga izbrale kot najboljšega in dovolile njegovo izvedbo.

Ko so rezultate izbora objavili jugoslovanski mediji, je čez noč izbruhnil škandal: civilist, ki naj bi bil inženir po imenu Grujić, je v časopisnem članku razkril, da plakat, ki so ga uradno izbrale in potrdile zvezne oblasti, dejansko prevzema nacistično propagandno sliko Third Reich (Tretji rajh), ki jo je leta 1937 naslikal Richard Klein. Jasno privzeti del je bil grd gol moški, nacistične simbole na izvirniku pa so nadomestili simboli socialistične Jugoslavije: nemškega orla je nadomestil golob kot simbol miru, nacistično zastavo s svastiko je zamenjala jugoslovanska zastava z zvezdo, nacistični simbol pa simbol dneva mladosti. Grujićevo razkritje je povzročilo velik javni in politični pretres, zaradi česar je bil ta tvoren in razmeroma lep državni praznik odpravljen. To je bil začetek konca socialistične Jugoslavije, ki je uradno razpadla leta 1991.

Da bi lahko razumeli pomen in vlogo tega dogodka izpred 35 let, moramo dogajanje umestiti v zgodovinsko perspektivo. Eric Hobsbawm je 20. stoletje opredelil kot kratko stoletje, stisnjeno med leti 1917 in 1989, ter realni socializem in komunizem označil kot pomembno silo, ki je zaznamovala stoletje. Nasprotje temu je „dolgo 19. stoletje“, ki se vleče med letoma 1789 in 1914 in so ga zaznamovali industrijska revolucija, kapitalizem in imperializem.

Posledica teh velikih zgodovinskih premikov je bila Jugoslavija, nova država na evropskem zemljevidu od leta 1918. Zgodba tega plakata ima štiri glavne akterje: socializem in komunizem, fašizem in nacizem, Josipa Broza Tita ter umetniški kolektiv NSK.

Predpostavljam, da bralci nekaj vedo o teh ideologijah. Kdo pa je bil Josip Broz Tito? Proslavil se je kot voditelj in poveljnik v dvojni vojni, ki je potekala na ozemlju nekdanje Jugoslavije: v vojni proti fašistični in nacistični zasedbi države med letoma 1940 in 1945 ter v državljanski vojni proti kraljevemu in kapitalističnemu režimu tako imenovane prve Jugoslavije. Po zmagi socialistov je bil do smrti leta 1980 predsednik tako imenovane druge Jugoslavije.

Kot predsednik je že leta 1948 odrekel poslušnost Jugoslavije Stalinu in Sovjetski zvezi. Ustanovil je politično gibanje neuvrščenih in državo usmeril na zelo posebno pot med Vzhodom in Zahodom. Zaradi Titovega razhoda s Stalinom so v Jugoslaviji socialni realizem opustili kot uradni slog. Kot uradni kulturni slog posebnega jugoslovanskega socializma in komunizma ga je nadomestil modernizem.

Zdaj prehajam še na zadnjega akterja, umetniški kolektiv NSK. Avtor tega plakata, Novi kolektivizem, je bila ena od skupin večjega umetniškega kolektiva z imenom NSK (Neue Slowenische Kunst), ki so ga leta 1984 v Ljubljani v Sloveniji ustanovile tri skupine: glasbenoumetniška skupina Laibach, nastala leta 1980, ter vizualnoumetniška skupina Irwin in gledališka skupina Scipio Nasice Sisters, obe ustanovljeni leta 1983.

Člani so ustanovili še četrto skupino, oblikovalski oddelek Novi kolektivizem, in s tem tri posamezne skupine povezali v večji kolektiv. Leta 1984 sem bila ustanovna članica gledališke skupine, s tem pa tudi med ustanovnimi člani NSK. Tako kot jaz je bila večina članov NSK rojenih leta 1961. Bili smo generacija, ki ni neposredno doživela druge svetovne vojne, fašistične in nacistične okupacije in partizanskega komunističnega boja. Preteklost smo dojemali prek velike zgodbe junaškega komunističnega boja, indoktrinacije in propagande. Rasli smo pod pionirsko zastavo. Bili smo Titova mladina, izbrani za gradnjo svetle prihodnosti za državo, ki smo jo pridobili v velikem zgodovinskem boju in s preštevilnimi žrtvami. Leta 1980, ko je država imela 42 let, mi pa dvajset, je večina med nami s podeželja prišla v mesto, da bi študirali na univerzi.

Neodgovorjeno ostaja še zadnje vprašanje: kako je lahko na natečaju za celotno zasnovo dneva mladosti leta 1987 zmagal Novi kolektivizem? Plakat ni le grd, ampak je bil tudi v takratnem času nenavaden in anahronističen. Spomniti je treba, da je bilo običajno izrazje oblikovanja in vizualno-besedilnega koda v Jugoslaviji v 80-letih prejšnjega stoletja modernistično in je prehajalo v postmodernizem, glasnik tega prehoda pa je bil ravno NSK. Do leta 1987 je bilo delovanje NSK v kritičnem in teoretičnem pogledu že uveljavljeno, pri čemer je imelo najpomembnejšo vlogo pisanje tako imenovane ljubljanske lakanovske skupine teoretikov, ki je podajala psihoanalitično razlago pojava NSK. Z doslednimi superpozicijami različnih in pogosto nasprotujočih si in nezdružljivih vizualnih kodov je skupina NSK uspela zbuditi speče vsebine v kolektivnem nezavednem, s tem pa podprla in pospešila neodvisno obstoječe preobrazbene sile širše družbe.

Ko je slovenska mladinska organizacija (socialistična organizacija v vsaki jugoslovanski republiki, kjer je bilo članstvo obvezno in je pomenila valilnico mladih komunistov) kandidirala za pripravo naslednjega dneva mladosti na zvezni ravni, je vodstvo mladih slovenskih komunistov vedelo, kaj počne, ko je k snovanju dogodka povabilo Novi kolektivizem in NSK. Kot ena od mladinskih organizacij, ki je tesno sodelovala s slovensko Komunistično partijo v republiki, ki je najodločneje zahtevala politične, družbene in kulturne reforme na zvezni ravni, se je mladinska organizacija opirala na avantgardni radikalizem NSK, umetniško nedotakljivost in zmožnost te skupine za zapletanje splošno sprejetih kolektivnih diskurzov. Tarča so bili stari komunisti, ki so se oklepali oblasti in so bili nezaupljivi do vsakega poskusa notranjih reform v državi. Vztrajali so pri mitih junaške preteklosti, ironija pa je, da je bila članom komisije, ki je odobrila plakat, všeč estetika plakata, ki jih je spominjala na „dobre stare čase“.

Avtorstvo: Dan mladosti, Novi kolektivizem (NK), 1987